Nahajate se tu: Domov Druga zdravstvena tveganja Piki in ugrizi živali Ugrizi živali Steklina

Steklina

Steklina je na vseh celinah (z izjemo Avstralije in Antarktike). Z virusom stekline so lahko okužene različne živalske vrste (sesalci − psi, netopir ji, lisice ipd., ptiči, plazilci). Človek se okuži z ugrizom stekle živali, možna pa je tudi okužba prek opraskanine, s slino in s presajenimi organi. Za preprečevanje bolezni je pomembno, da se izogibamo neznanim živalim. Na voljo je tudi varno cepivo, ki se uporablja v primeru ugriza sumljive živali oziroma pred možno izpostavljenostjo.

Steklina je smrtno nevarna virusna bolezen osrednjega živčevja toplokrvnih živali in človeka. Bolezen je poznana že tisočletja, prva spoznanja o virusni etiologiji pa segajo v 19. stoletje, prav tako prvi poskusi izdelave cepiva proti tej nevarni bolezni. Tako za živali kot človeka steklina še zdaleč ni preteklost. V Sloveniji sicer stekline pri ljudeh ne poznamo že več kot pet desetletij, vendar prisotnost virusa pri živalih predstavlja stalno ogroženost tudi za ljudi.

Steklina v Sloveniji
Med letoma 1946 in 1950 je v Sloveniji zaradi stekline umrlo 13 oseb. Od leta 1950 do 1973 stekline v Sloveniji ni bilo. Leta 1973 se je pojavila prva stekla lisica v Prekmurju, do leta 1988 se je steklina razširila na vso državo. S tem letom so veterinarji pričeli s cepljenjem lisic na najbolj ogroženih področjih in ga z letom 1995 razširili na celotno ozemlje Slovenije. Število ugotovljenih steklih živali je s 30 % pred cepljenjem padlo z letom 1998 na 1 %. Značilna pa so ciklična nihanja v pojavljanju okuženih živali. Kljub stalni prisotnosti virusa stekline pri živalih, pa od l. 1950 ljudje v Sloveniji niso zbolevali. Vendar je vsako leto proti tej nevarni bolezni cepljeno znatno število oseb. Na voljo imamo učinkovita in varna cepiva. Vendar se moramo zavedati, da je cepivo lahko učinkovito le, če je dano pravočasno. Cepljenja izvajajo antirabične ambulante območnih zavodov za zdravstveno varstvo – več v: antirabična ambulanta, cepljenje

Potek bolezni pri človeku

Bolezen poteka v petih obdobjih:
1. obdobje - inkubacija: čas od okužbe do razvoja bolezni traja pri človeku v povprečju 31 do 60 dni, lahko pa tudi več mesecev, izjemoma let; v tem času osebe nimajo težav.
2. obdobje – začetni znaki bolezni: trajajo 2 do 10 dni. Bolniki imajo neznačilne simptome: vročino, glavobol, slabost, bruhanje, utrujenost, bolečine ali mravljinčenje na mestu ugriza. Pri nekaterih se pojavijo motnje v vedenju, nespečnost, strah, agresivnost.
3. obdobje – nevrološka prizadetost: traja 2 do 7 dni in lahko poteka kot:

  • furiozna oblika: pretirana vzdražljivost, krči, hidrofobija (strah pred vodo, sprva pri pitju tekočine in pozneje pri poskusu požiranja) zaradi krčev v mišicah požiralnika, strah, zmedenost, delirij, halucinacije, hitro dihanje, pretirano slinjenje;
  • paralitična steklina: ohlapne ohromitve mišic in motnje govora.

4. obdobje – koma: traja od 0 do 14 dni. Bolnik je brez zavesti, pogosto se pojavljajo omejeni ali generalizirani krči mišic, motnje srčnega ritma, nizek pritisk, težave z dihanjem in hormonske motnje. Smrt nastopi zaradi odpovedi srca, dihanja ali zadušitve pri požiranju.
5. obdobje – ozdravitev: je pri človeku izjemna in traja več mesecev, možni so številni zapleti.

Kaj je steklina?
Steklina je smrtna bolezen toplokrvnih živali, ki se s slino okužene živali prenaša na drugo žival ali človeka. Povzročitelj je virus, ki prizadene osrednji živčni sistem.

Kdo jo prenaša?
Glede na izvor okužbe ločimo:

  • Gozdno (silvatično) steklino, ki jo prenašajo divje živali, v našem okolju zlasti lisice, pogosto pa tudi srnjad, kune, divje svinje,... ;
  • mestno (urbano) steklino, ker jo prenašajo domače živali, predvsem psi in mačke. Okužijo pa se lahko tudi druge: govedo, konji, ovce, zajci, svinje, zelo redko perutnina.


Okužimo se lahko

  • z ugrizom okužene ali stekle živali,
  • pri kontaktu poškodovane kože ali sluznic (oči, usta, nos) s slino okužene ali stekle živali,
  • preko opraskanine,
  • preko sluznice dihal v votlinah s številnimi okuženimi netopirji,
  • pri laboratorijskem delu.


Kako poteka okužba?
Okužena žival izloča virus stekline s slino že nekaj dni pred začetkom bolezni, zato se lahko okužimo tudi od navidezno še zdrave živali. Če takšna žival ugrizne drugo žival ali človeka, virus nekaj časa (dni, tednov ali mesecev) na mestu poškodbe obmiruje. Nato potuje po perifernih živcih v možgane, kjer povzroči poškodbo živčnih celic. Po določenem času se virus vrne na periferijo in se nekaj dni pred smrtjo pojavi v slini.

Po okužbi z virusom stekline preteče do pojava bolezni pri živali 10-60 dni, lahko pa tudi več. Bolezen traja 1-7 dni in se konča s smrtjo.

Kakšni so znaki stekline pri živali?
GOZDNE ŽIVALI so plahe in se izogibajo človeka in naseljenih krajev. Stekla žival pa izgubi plahost, sredi dneva se lahko pojavi v naselju, je napadalna, zaradi paralize okončin se težje premika (najprej se pojavi paraliza zadnjih okončin), zaradi težav pri požiranju se pretirano slini, iz ust ji visi jezik, lahko zavijajoče laja.

Pri DOMAČI ŽIVALI posumimo na steklino, če naglo spremeni svoje vsakdanje obnašanje. Postane lahko napadalna, nemirna ali pa pretirano umirjena. Žival izgubi apetit in besno grize ali požira različne predmete, kot so les, kamenje. Prav tako se prične pretirano sliniti, ima naježeno dlako, pojavljati se pričnejo paralize mišic okončin. Potek bolezni pri človeku - povezava: nalezljive bolezni


Kako morate ukrepati po poškodbi, ki jo je povzročila žival?

Oskrba rane:

  • pustite, da kri nekaj časa teče iz rane;
  • s čistim robcem ali sterilno gazo obrišite slino proč od rane, nikakor preko nje ali vanjo;
  • rano temeljito sperite z milom pod čisto tekočo vodo, jo pokrijte s sterilnim povojem in povijte.
  • Takoj obiščite zdravnika, ki bo rano dokončno oskrbel in vas napotil v antirabično ambulanto območnega zavoda za zdravstveno varstvo.

V antirabični ambulanti opravimo postopek za zaščito poškodovanca pred morebitno okužbo z virusom stekline.

  • V primeru, da je poškodbo povzročila znana žival, poškodovanec v antirabični ambulanti pove točen naslov lastnika živali, ki je povzročila poškodbo. O nadaljnih ukrepih obvestimo lastnika živali.
  • Če je poškodbo povzročila neznana žival je potrebno poškodovanca čimprej zaščititi proti steklini s cepljenjem.


Kaj je dolžan lastnik živali, ki je povzročila poškodbo?

  • Živali ne sme odtujiti ali ubiti!
  • Zaradi suma na steklino mora takoj obvestiti veterinarja, ki bo opravil nadzor živali, ne glede na to ali je cepljena proti steklini ali ne.
  • Če žival izgine, mora takoj obvestiti antirabično ambulanto območnega zavoda za zdravstveno varstvo.
  • Truplo ubite ali poginule živali mora takoj odpeljati na veterinarsko postajo ali poklicati veterinarja. Veterinar glavo živali pošlje na preiskavo, ki ovrže ali potrdi sum na steklino.


Kdaj je nujno cepljenje proti steklini?
Cepljenje proti steklini morate opraviti takoj:

  • ko vas je poškodovala divja, nepoznana ali domača žival, ki je ni mogoče imeti pod 10-dnevno veterinarsko kontrolo (pobegnila, poginila ali ubita in zakopana);
  • če veterinar pri živali opazi znake stekline ali potrdi steklino na podlagi preiskave možgan mrtve živali;
  • pri kontaktu poškodovane kože ali sluznic z nastavljenimi vabami za lisice.

O nujnosti cepljenja se odloči zdravnik v antirabični ambulanti. Cepljenje je varno in učinkovito. Za popolno zaščito so potrebne štiri doze cepiva.

Preventivno cepljenje
Je obvezno za vse osebe, ki so pri svojem delu izpostavljene nevarnosti okužbe z virusom stekline - veterinarji, lovski čuvaji, gozdarji, preparatorji, laboratorijski delavci. Priporočljivo pa je, da se pred steklino zaščitijo tudi osebe, ki potujejo v dežele, kjer je velika nevarnost tega obolenja.

Priporočljivo pa je, da se v ambulanti za potnike pred steklino zaščitijo tudi osebe, ki potujejo v dežele, kjer je velika nevarnost tega obolenja.

Kako se pred steklino varujemo?

  • Ne božajte divjih in potepuških živali.
  • Domače pse in mačke mora veterinar redno cepiti proti steklini.
  • Domačim živalim ne dovolite, da se nenadzorovano gibljejo.
  • Zunaj bivališča mora biti pes z gospodarjem, na vrvici in z nagobčnikom.
  • Pri stiku domače živali z divjo ali sumljivo, mora lastnik žival takoj izolirati in obvestiti veterinarsko postajo.
  • Zelo pomemben je reden in organiziran odstrel ter cepljenje lisic z nastavljanjem vab.
  • Ne dotikajte se nastavljenih vab za lisice!
  • Ne dotikajte se trupel živali, pač pa obvestite pristojno veterinarsko postajo!
  • Trupla živali lahko odira le oseba, ki je proti steklini cepljena, primerno zavarovana (obleka, rokavice, maska) in usposobljena za to delo, brez poškodb na glavi in rokah.
  • Seznanite otroke z nevarnostjo stekline, naučite jih pravilnega odnosa do živali.

Na rani se okužba z virusom stekline ne pozna.
Kljub temu, da se rana zaceli brez zapletov, je lahko okužena.

Ne odlašajte s cepljenjem. kdor za steklino zboli, zanesljivo umre.

Naučite otroke pravilnega odnosa tako do divjih kot domačih živali.
S tem boste preprečili ne le možnost okužbe z virusom stekline, pač pa tudi marsikatero neprijetno ali nevarno poškodbo.

Ne dotikajte se nastavljenih vab za cepljenje lisic.
V njih je živ virus stekline, ki prav tako lahko povzroči okužbo.

Steklina v svetu
Steklina je razširjena skoraj po vsem svetu in marsikje povzroča množičen pomor domačih, divjih živali in tudi ljudi. Vsako leto je proti steklini zaščiteno vsaj 3,7 milijona ljudi.

V Evropi je glavni nosilec in prenašalec gozdne stekline rdeča lisica. V mestno okolje jo širijo zlasti potepuški psi (85-90 %). Zaradi visoke precepljenosti domačih psov, pa tudi zaradi pogostejšega nenadzorovanega gibanja, mačke pri nas vedno pogosteje predstavljajo možni izvor okužbe. Manj pogosto so okuženi jazbeci, kune, srnjad in druge divje živali. Preko netopirjev se je bolezen prenesla v eno izmed pristaniških mest na severu Evrope. Od tam se bolezen med netopirji žužkojedi počasi širi v osrednji kontinent.

V ZDA so med divjimi živalmi zlasti okuženi dihurji, netopirji in rakuni. Steklina pri netopirjih žužkojedih je bila v ZDA prvič odkrita leta 1953 na Floridi, od takrat so ugotovili z virusom okužene netopirje v vseh državah ZDA, razen na Aljaski in Havajih. Za ljudi pa največje tveganje predstavljajo netopirji, psi in mačke. V Kanadi prevladujejo lisice.

V Afriki, Mehiki, Srednji in Južni Ameriki, Aziji, Turčiji so rezervoar stekline zlasti necepljeni domači psi, ki so vir 85 % spoznanih primerov stekline pri ljudeh. Okužba med divjadjo v tropskih krajih ni znana.

V Južni in Srednji Ameriki ter v južnih državah ZDA so pomemben rezervoar in prenašalci virusa na pašne živali, pa tudi na ljudi krvosesni netopirji, imenovani tudi vampirji. Na leto okužijo 500.000 do 1,000.000 živali, ki seveda poginejo.

Rastlinojedi so po pogostnosti pojavljanja stekline za mesojedi. Vloga prežvekovalcev pri širjenju stekline je neznatna in kužni krog se pri njih večinoma sklene. Vendar je treba vedeti, da npr. stekla krava lahko z ugrizom ali preprosto s slino posreduje virus drugim živalim in človeku.

Med vsemi toplokrvnimi živalmi je lisica najbolj dovzetna za virus stekline. Iz tega izhaja vloga lisic pri širjenju gozdne stekline.

Nekateri strokovnjaki smatrajo, da necepljeni psi razvijejo steklino samo v 30-40 %, ostalih 60-70 % pa, glede na to, da niso zaščiteni s cepivom, patogeni virus zadržijo v svojem organizmu, ne razvijejo kliničnih znakov stekline, vendar virus izločajo in so seveda zelo nevarni za človeka. Podatki po svetu kažejo, da je več kot 90 % humane stekline posledica kontakta s psom, tudi v področjih, kjer prevladuje steklina divjadi. Izjemoma lahko za steklino zboli tudi pes, ki je redno cepljen proti steklini.

Bolezen se pojavlja na vseh kontinentih, razen na Antarktiki. V Avstraliji so jo že zdavnaj zatrli s strogimi karantenskimi ukrepi, vendar so leta 1996 virus stekline izolirali v netopirjih. V številnih evropskih in izvenevropskih državah še vedno predstavlja zelo nevaren zdravstveni problem.

Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) predstavlja steklina v 100 državah po svetu tveganje za več kot 2,5 biliona ljudi. Kljub učinkovitemu cepivu še vedno letno umre med 50.000 do 60.000 ljudi. Ogrožene so zlasti jugovzhodna Azija, Afrika, Filipini in Indijski polotok. Problem v nerazvitih deželah je vsekakor večji kot ga priznavajo. Po podatkih SZO je v Indiji eden od 2.000 bolnikov sprejet v bolnišnice zaradi stekline. Računajo, da je v tej državi vsaj 17.000 bolnikov letno.

V ZDA je prijavljene humane stekline zelo malo, vendar se zavedajo, da bolezen pogosto ostane nediagnosticirana. Od leta 1980 do 1996 je bilo iz 20 držav prijavljeno 32 primerov stekline pri ljudeh. Bolniki so bili stari od 4 do 82 let. Pri 25 bolnikih ni bilo mogoče ugotoviti živalskega ugriza ali drugačne možnosti ekspozicije virusu, pri 6 bolnikih je bila posledica ugriza psa v tujini in pri enem posledica ugriza netopirja v domačem okolju. Pri 12 bolnikih je bila diagnoza postavljena šele po smrti. Pri nobenem bolniku ni bila opravljena postekspozicijska zaščita pred pojavom znakov bolezni.

V Evropi je od leta 1977 do 1996 zaradi okužbe z virusom stekline umrlo 216 ljudi, največ v Turčiji, Rusiji in Romuniji.

Kje smo pred steklino varni?
V redkih državah so steklino že zatrli oz. ni prisotna v večjem obsegu. Mednje sodijo Nova Zelandija, Japonska, Oceanija, Velika Britanija, Španija, Portugalska, Bolgarija, Švedska, Finska, Irska, Inslandija, Ciper, Malta, Nizozemska, Formoza, Hongkong, Malaja, Havaji.

Kako se pred steklino zaščitimo na potovanju?

  • Izogibajte se stiku s toplokrvnimi živalmi.
  • Pravilno oskrbite ugrizno rano:
    • pustite, da kri nekaj časa teče iz rane,
    • slino živali obrišite s čistim robcem ali sterilno gazo proč od rane, nikakor pa preko nje ali vanjo,
    • rano temeljito sperite pod čisto tekočo vodo z milom, jo pokrijte s sterilnim povojem in povijte,
    • najbližji zdravnik bo rano dokončno oskrbel.
  • Cepljenje pri najbližjem zdravniku takoj po poškodbi, ki jo je povzročila žival.

Preventivno cepljenje pred potovanjem priporočamo tistim, ki se odpravljajo v endemska področja te bolezni, zlasti osebam, ki bodo večji del potovanja preživeli v naravi. S cepljenjem je potrebno pričeti vsaj štiri tedne pred potovanjem, saj morate za zadovoljivo zaščito prejeti 3 odmerke cepiva pred odhodom.

Akcije dokumenta
  • Pošlji to stran
  • Natisni to stran
  • Povej naprej

hepatitis

 
Osebna orodja