Nahajate se tu: Domov Priprava na potovanje Potniki s kroničnimi težavami Kronične bolezni Bolezni dihal

Bolezni dihal

Bolniki z obolenji pljuč so pogosti popotniki. V večini imajo le blažje težave na poti, posebno v neustreznih klimatskih pogojih. Določena bronhopulmonalna obolenja se poslabšajo v velikih mestih zaradi smoga. Po drugi strani pa se lahko simptomatika kroničnega bronhitisa izboljša v vlažnem in toplem okolju. Pri vseh pljučnih bolnikih priporočamo cepljenje proti gripi in pnevmokoku (4). Največ težav na potovanju je pri potovanju z letalom zaradi neugodnih fizioloških pogojih v letalu. Zaradi nižjega zračnega tlaka v kabini vsi plini zavzamejo večjo prostornino, zato potovanje z letalom odsvetujemo popotnikom s še ne resorbiranim pnevmotoraksom in pri bolnikih, kjer je od operacije prsnega koša minilo manj kot dva tedna. Bolniki s KOPB naj se izogibajo potovanj v kraje z visoko nadmorsko višino, pri potovanjih z letalom pa pogosto potrebujejo zdravljenje s kisikom. Suh zrak v kabini poveča bronhialno iritabilnost in poslabšanje astme. Načeloma naj bi vsakemu težjemu pljučnemu bolniku pred potovanjem napravili plinsko analizo arterijske krvi za oceno stopnje hipoksemije. Dodatni kisik potrebujejo bolniki, ki so dispnoični in cianotični že ob najmanjšem naporu in tisti, pri katerih znaša zasičenost hemoglobina pod 95 % oziroma je delni tlak kisika v krvi pod 70 mm Hg (3).

Okužbe dihal na potovanjih
Med okužbami na potovanjih je najprej treba ločiti med tistimi, ki so za popotnika v resnici predstavljajo novo, v domačem okolju neobstoječe ali manj verjetno tveganje (pri naših popotnikih na primer malarija, rumena mrzlica, hepatitis A, driske, tropske parazitoze, po svoje tudi spolno prenosljive bolezni), in tistimi, ki smo jih vajeni tudi v domačem okolju. Tudi na potovanju namreč nismo zaščiteni pred tem, da ne bi zboleli za nam običajnimi boleznimi, kot so navaden prehlad, gripa, vnetje žrela, pielonefritis ali na primer pljučnica, povzročena s pnevmokoki ali mikoplazmo. Zlasti za okužbe dihal lahko rečemo, da so v glavnem “globalne”. Na potovanjih po podatkih različnih študij zboli od 50% do 75 % popotnikov. Večina teh težav je nepomembna, le v 5 % je potrebna zdravniška pomoč in le v 1 % je potreben sprejem v bolnico. Vodilni vzrok obolevnosti med popotniki je driska (36 %), sledijo ji dihalne (21 %) in druge okužbe (5 %), piki insektov (12%) in nesreče (7 %). Čeprav so okužbe pomemben dejavnik obolevnosti pri popotnikih, pa so te v nasprotju s splošnim prepričanjem odgovorne le za približno 1 % smrti med popotniki. Najpogostejši vzrok smrti med popotniki so bolezni srca in ožilja (50 %) in nesreče oziroma poškodbe (20 %). Med infekcijskimi vzroki za smrt popotnikov pa je na prvem mestu malarija. Med okužbami na potovanjih so okužbe dihal torej razmeroma pogoste, vendar zanje veljajo enake zakonitosti kot v domačem okolju. Ker se okužbe dihal širijo po najmanj obvladljivi poti - po zraku –, namreč niso omejene na zgolj določene dele sveta ali določena kulturna okolja. Če torej pridemo v stik s sicer “običajnimi” povzročitelji dihalnih okužb in je naše telo takrat sprejemljivo za bolezen, bomo pač zboleli tudi na potovanju. Zlasti takrat, kadar potovanje, zlasti daljše, načenja našo odpornost (potovalni stres, napori, mraz, nesreče, bolezni, pa okoliščine, ki poslabšajo naše kronične bolezni, npr. velike višine, močno sonce, izsušenost, dolgi poleti z letali). Čeprav smo pri pripravi na potovanje razumljivo bolj pozorni na bolezni, ki so v kraju potovanja za nas nove in se je zato potrebno na novo seznaniti s preventivnimi ukrepi zanje (cepljenje, izogibanje tveganju), pa hkrati ne smemo pozabiti ukrepov zoper bolezni, ki jih poznamo tudi iz domačega okolja. Bolezni dihal, za katerimi lahko zbolimo na potovanju, so razen redkih izjem (med njimi je tudi razvpiti SARS, ki ga bom omenil na koncu) naše “domače” bolezni, ki pa nas lahko na potovanju neprijetno presenetijo. Med njimi pa so sicer najpogostejša prehladna obolenja, gripa, angine in pljučnice, včasih pa je treba misliti tudi na tuberkulozo in na nekatere povzročitelje meningitisov, ki se tudi prenašajo po zraku.

Prehladna obolenja
Virusne okužbe dihal so posebej pomembne v razvitih državah, saj je zlasti v mestih velika koncentracija ljudi, ki med seboj živahno komunicirajo. Zato se okužba bliskovito razširi. Ljudje po navadi za katero od virusnih okužb dihal zbolijo 3- do 5-krat na leto. Povzročitelji teh okužb so zelo raznoliki, npr. virusi influence, parainflence, rinovirusi, adenovirusi. Ne glede na vrsto povzročitelja pa po bolezenskih znakih okužbe večinoma delimo na prehlad, gripo (influenco) in bronhitis z vročino. Prehlad povzročajo virusi (rinovirusi, koronavirusi, reovirusi), ki napadejo samo sluznico in se ne razširjajo naprej po telesu. Zato prehlad nima splošnih bolezenskih znakov (vročine, bolečin v sklepih) ampak prevladujejo samo znaki vnete dihalne sluznice: hripavost, nahod, izcedek iz nosu, vneto žrelo, kašelj. Pri normalno odpornih ljudeh mine prehlad sam od sebe v nekaj dneh. Človekova odpornost tudi pomembno vpliva na dovzetnost za okužbe z virusi, ki povzročajo prehlad, enako pomembno pa je tudi, koliko smo okužbam izpostavljeni. Delo v šolah, vrtcih in nasploh v stiku s številnimi ljudmi pomeni večjo izpostavljenost prehladnim virusom, posledica pa je pogostejše obolevanje. Gripo (influenco) povzročijo virusi influence. Značilno je, da izzovejo zlasti močne splošne bolezenske znake (vročino, bolečine v sklepih, glavobol, slabost); kašlja in izcedka iz dihal na začetku ni, kasneje med boleznijo pa se kašljanje stopnjuje. Bronhitis z vročino povzročajo bolj agresivni virusi od prehladnih; to so adenovirusi, respiratorni sincicijski virusi, virusi parainfluence, eterovirusi. Splošni bolezenski znaki so podobni kot pri gripi (vročina, glavobol, boleči sklepi), vendar se že takoj na začetku bolezni pojavijo tudi kašelj, bolečine v žrelu, izcedek iz nosu. Na splošno je potek prehladnih bolezni blag, zlasti kadar je človekova odpornost dobra in povzročitelji bolezni niso zelo agresivni. Takrat bolezen zajame le zgornja dihala in v nekaj dneh mine. Bolezen se lahko zaplete, če se bolnik med boleznijo, ko so dihala prizadeta in zato občutljiva, dodatno okuži še z bakterijami. Takrat se lahko iz prehlada razvije huda pljučnica ali pa bakterije vdrejo v kri (sepsa) – to pa je smrtno nevarno. Prehladnih obolenj ne moremo neposredno zdraviti, ker proti povzročiteljem, virusom, ni ustreznih zdravil. Blažimo lahko le bolezenske težave – s pitjem tekočin (čaja) in z nekaterimi zdravili, ki znižajo vročino (acetilsalicilna kislina – aspirin) in umirjajo neprijetne znake vnetja na sluznicah. Vendar po hitrem izboljšanju zaradi delovanja zdravil človek še ni zdrav. Čeprav zaradi zdravil nima vročine in bolečega žrela, je treba paziti, da med boleznijo ne pride do nevarnih zapletov, zlasti okužb z bakterijami. Zato je treba ukrepati, da bi bila odpornost telesa čim boljša ter bi prehlad čim hitreje minil. Zlasti počitek, primerna količina spanja in izogibanje stresom pripomorejo k okrevanju in blažjim posledicam bolezni.

Angine
Angine so pogosta obolenja. Pri njih je vneta sluznica žrela. V žrelu je pod sluznico limfatično tkivo, ki ga sestavljajo nakopičene imunske celice. Številni bolezenski mikrobi se najprej ugnezdijo prav v sluznici žrela. Imunski sistem mora biti dovolj zdrav, da jih odstrani in prepreči bolezen. Angino občutimo kot pekoče žrelo. Bolečina se poveča pri požiranju, zlasti trde hrane. Pogosto spremlja tudi govor, včasih pa so bolečine tako hude, da bolnik ne more požirati niti sline, zato stalno pljuva. Pri hudih anginah je oteženo tudi dihanje. Pri angini imamo navadno obložen jezik, neprijeten zadah iz ust, na vratu povečane, pogosto boleče bezgavke, globlji pogled v usta pa pokaže povečane mandlje. Ti so navadno rdeči, lahko pa tudi obloženi z belkastimi oblogami. Angino spremljajo vročina, utrujenost, glavobol ter bolečine v križu, sklepih in mišicah. Približno tretjino angin povzročajo virusi, zlasti virusi, ki povzročajo tudi navaden prehlad. Te angine so zelo kratke in blage, bolečine v grlu so malo izražene, vročine skoraj ni, tudi bezgavke na vratu niso povečane in boleče. Take angine zdravimo podobno kot prehlad, pogosto pojavljanje pa je predvsem opozorilo, da človekova odpornost ni optimalna. Približno četrtino vseh angin povzročajo bakterije streptokoki skupine A. Te angine navadno nastanejo zaradi kapljične (prek zraka) okužbe. Možna je tudi okužba s hrano. Angine se začenjajo z visoko vročino, ki jo spremlja mrzlica. Značilne so bolečine v grlu, sklepih, mišicah. Bolnik na začetku bolezni neredko bruha. Mandlji v žrelu so močno povečani, prav tako bezgavke na vratu, ki so značilno tudi zelo boleče na pritisk. Streptokokna angina nujno zahteva zdravljenje s penicilinom. Brez zdravljenja namreč lahko nastanejo številni, tudi smrtno nevarni zapleti, npr. vnetje sklepov, ledvic, srca. Med bakterijskimi anginami je pogosta tudi angina, ki jo povzročajo bakterije, imenovane stafilokoki. Pojavi se zlasti pri ljudeh, ki se pogosto zdravijo z antibiotiki. Antibiotiki namreč uničujejo ne le bolezenske bakterije, ampak tudi normalne bakterije ki jih imamo v ustih in žrelu. Kadar torej uničimo svoje normalne bakterije, nastane na naših sluznicah življenjski prostor za druge bakterije; med njimi so pogosti stafilokoki. Stafilokoki se razrastejo na sluznici in povzročijo vnetje – angino. Angine so resne bolezni in – z izjemo blagih, enodnevnih bolečin v grlu brez vročine – zahtevajo zdravniško obravnavo. Predvsem zato, ker je angino, ki jo povzročajo streptokoki, nujno zdraviti z antibiotikom penicilinom. Sicer pa je vzrok angine največkrat prehodno zmanjšanje odpornosti (zaradi naporov, stresov, izpostavljenosti mrazu, hujšanju, nekaterih okužb, ki manjšajo odpornost, kot so gripa, ošpice, infekcijska mononukleoza itd) in preprečevanje je temu ustrezno.

Pljučnice
Pljučnice so hude bolezni, pri katerih se okuži pljučno tkivo, posledica je vnetje pljuč. Zaradi izločkov pri vnetju se zamašijo pljučni mešički, ki normalno rabijo izmenjavanju kisika in ogljikovega dvokisa med krvjo in zrakom. Zato se v pljučih plini slabo izmenjujejo, to pa lahko prizadene celoten organizem. Pljučnice najpogosteje povzročajo bakterije, med njimi pnevmokoki. Pnevmokoki povzročajo več kot 80 % bakterijskih pljučnic. Druge vrste pljučnic povzročajo zelo različni mikrobi, večinoma takrat, ko je obrambna sposobnost pljuč zelo oslabljena. Pljučnica se pogosto razvije pri ljudeh, ki imajo daljši čas izrazito zmanjšano odpornost – stari ljudje in dojenčki, kronični pljučni bolniki, bolniki s hujšimi vnetji sečil in prebavil, alkoholiki, diabetiki, bolniki s cirozo jeter in nasploh bolniki, ki se morajo dolgo zdraviti in ležati v bolnišnici. Večina bakterijskih pljučnic se začne naglo, z visoko vročino, kašljem, težkim dihanjem, bolečinami v prsnem košu. Pogoste so mrzlice, glavobol, bruhanje, bolečine v mišicah, oslablost, v najhujših primerih celo delirij. Pred opisanim naglim in hudim začetkom pa je bilo v številnih primerih pljučnic najprej sicer prehladno obolenje z dalj časa trajajočim kašljem – ki je oslabilo obrambno sposobnost pljuč in ustvarilo možnosti za nastanek pljučnice.
Zaradi številnih nevarnosti, ki jih lahko povzroči pljučnica, mora to bolezen čim prej obravnavati zdravnik. Ugotovi vrsto in razširjenost pljučnice, njenega povzročitelja in bolniku predpiše zdravila – zlasti ustrezne antibiotike –, ki uspešno delujejo proti povzročitelju bolezni. Oceniti mora prizadetost bolnika in urediti oz. svetovati vse, kar je treba, da se bo bolnikovo stanje čim prej izboljšalo, ker lahko le fiziološko urejen in uravnovešen organizem uspešno opravi s povzročitelji pljučnice – bolezenskimi mikrobi.

SARS
Pojav sarsa vzbuja upravičeno pozornost, ker se virus širi po najtežje obvladljivi poti – po zraku; ker je smrtnost bolezni nenavadno velika v primerjavi z drugimi virusnimi obolenji dihal, in ker ni učinkovitega protivirusnega zdravila, niti še ne poznamo preventivnega cepljenja. Na srečo je SARS v primerjavi z drugimi virusnimi okužbami dihal, naprimer z gripo, vseeno precej manj nalezljiv. To pomeni, da je za okužbo potrebna velika količina virusov, ki jih dobi človek le z večjimi izkašljanimi kapljicami bodisi neposredno v usta in nos, bodisi posredno prek okuženih rok, kljuk, skupnega jedilnega pribora, robcev. Zato je sars v ogroženih okoljih mogoče učinkovito omejevati z organizirano uvedbo nekaj preprostih zaščitnih ukrepov – umivanje rok z milom in čisto vodo ali z vročo vodo, razkuževanje z alkoholom, nošenje mask, rokavic, robci za enkratno uporabo, lasten jedilni pribor, hitra izolacija zbolelih. Našteti ukrepi so se izkazali za zadostne za zamejevanje okužbe, in sars vsaj za to poletje ne pomeni omembe vredne nevarnosti za potnike. Kljub temu pa je pri potovanjih na ogrožena območja treba upoštevati nasvete, ki jih sproti objavlja Svetovna zdravstvena organizacija.

Vir:
Sočasne bolezni in stanja, Združenje zdravnikov družinske medicine, Zbirka PIP (2005)
Revija Viva: http://www.revija-vita.com/Vita_42/

Akcije dokumenta
  • Pošlji to stran
  • Natisni to stran
  • Povej naprej

hepatitis

 
Osebna orodja